smuči

Ko sva se s prijateljico končno pripeljali do najine najljubše lokacije, kjer je proga za tek na smučeh, sva si najprej privoščili topel čaj. Oziroma jaz sem si privoščila najprej kavo, ker sem na soboto vstala ob petih zjutraj, da sva lahko pravočasno prispeli do sem. Zakaj tako zgodaj? Da imava lahko progo čisto zase kakšne dve uri. 

Res je vrhunski priti sem na tek na smučeh, ko sonce komaj vstaja in ko ni nikogar daleč naokoli. Ura je pol sedmih zjutraj. Jaz sem sicer še na pol v spalnem stanju. Zajtrk imam s seboj. Liter kave tudi, čaja imam pa tudi toliko, da mi ga verjetno ne bo zmanjkalo, tudi če sem cel dan tukaj. Še hrane imam verjetno preveč s seboj. Zaželela sem si namreč dan brez omejitve, da grem lahko na tek na smučeh, ter se ne obremenjujem s tem, kdaj moram domov. Predvsem, pa da imam dovolj vsega s seboj, ker nazadnje sem bila tako lačna, da sem zaradi tega, da sem odšla na bližnjo pico, komaj zdržala dlje kot do dvanajstih. Danes ne bo tako, ker ima vse s seboj.

Ko sva se opremili in začeli tek na smučeh, po prazni progi, je bilo že svetlo, ampak sonce še ni dobro vzšlo. Ko sva bili že globoko v naravi, pa so se pokazali prvi žarki sonca. Kazalo je, da bo danes jasno vreme brez oblačka. Kar bo res vrhunsko. Lahko bom naredila veliko zelo lepih fotografij, ker bom imela popolno svetlobo. Pa seveda bom lahko maksimalno uživala v razgledu na zasneženo naravo, kar je pa vsekakor nekaj najlepšega, kar lahko človek doživi. Še morje se včasih skrije pred takšnimi razgledi.

Pot je zelo kmalu zašla med drevesa v gozd. Bilo je že dovolj svetlo, da ni bilo tam pretemno in pravljična idila je bila še lepša. Ko pridem v takšen razgled, se najbolj zavedam, zakaj mi je tek na smučeh, tako zelo všeč.