Danes je zopet en tak dan, ko mi gre celoten urnik čisto narobe. Mislila sem, da mi bo šlo vse po načrtu, pa sem se tako zmotila, kot že dolgo ne. Z vsem sem zamujala najmanj pol ure, in ker sem pri zadnji nalogi pozabila na uro, sem seveda zamujala na vlak. Moram namreč na pošto in v trgovino, pa nimam druge, kot da grem z vlakom do tja. Avto imam namreč na popravilu, ker je nekaj narobe z njim in tako se odvisna od javnih prevozov. Ki se jih pa nikakor ne morem navaditi, saj vmes pozabim na uro. Še dobro, da imam skiro, ki me lahko reši v takšni situaciji.
Na postajo sem prišla dve minuti prej, preden je vlak odpeljal in končno sem si lahko oddahnila. Če ne bi ujela vlaka, bi morala čakati nanj eno uro in cel dan bi mi šel še bolj narobe, kor mi že gre narobe. Najprej sem odhitela na pošto, da oddam pisma, potem sem šla spotoma še v lekarno, ker sem se spomnila, da moram nekaj kupiti. Ko sem z vsem tem zaključila, sem pa končno lahko odšla v trgovino. Prva stvar, ki sem jo poiskala, je bila sladoled, da ga ne bom ponovno pozabila. Potem sem nakupila še sadje in zelenjavo, ter odšla iz trgovine.
Domov sem odšla kar s skirojem, saj sem bila že na pol poti. Na vlak sem odšla do pošte, ker sem hitreje tam kot s skirojem, lekarno in trgovino imam pa na poti nazaj in ko zaključim s trgovino, sem že skoraj doma.