Ko smo se odločili prenoviti naš stari vikend, si nismo predstavljali koliko materiala bo potrebnega za renoviranje. Pesek, cement, ploščice, deske. Seznam se je zdel neskončen. A na koncu nas je vse najbolj presenetilo, kako je ves ta potreben material prepeljala očetova Mazda karavan, stari zvesti avto, ki bi mu marsikdo pripisal, da je primeren samo za mestno vožnjo.
Prvi pravi podvig je bil, ko je Mazda prepeljala vse potrebne vreče cementa. Oče je spretno zložil vreče v prtljažnik ter na zadnje sedeže, še pred tem pa je vse skrbno zaščitil s ponjavami. Avto se je pod težo cementa nekoliko spustil, toda motor he zadovoljno brnel, ko smo zapuščali trgovino z gradbenim materialom. Po počasni vožnji po zavitih vaških cestah smo cement uspešno pripeljali do vikenda. Naslednji dan je Mazda dobila še en podoben izziv, prevoz keramičnih ploščic in lepila za kopalnico. Ta material je bil nekoliko lažji, vendar pa bolj občutljiv. Ploščice smo previdno zložili, da se med vožnjo ne bi poškodovale in jih dodatno zaščitili z odejami. Tudi tokrat je Mazda brez težav opravila svojo nalogo, čeprav se je na koncu poti zdel njen prtljažnik kar precej utrujen. Prava mojstrovina pa je bila prevoz desk in nosilcev za streho. Čeprav Mazda ni ravno kombi, je oče z iznajdljivostjo in nekaj vrvmi poskrbel, da so daljše deske varno segale čez odprto okno prtljažnika. Vožnja je bila sicer počasna, a očetova previdna vožnja je bila tako natančna, da je vse prispelo v enem kosu.
Med celotnim projektom renoviranja je opravila več deset voženj, ni se pritoževala tudi, ko so bile ceste blatne ali pa je bilo treba premagati strme vzpetine. Oče je bil neizmerno ponosen na njen delovni duh. Ko smo zaključili z delom in je vikend dobil novo podobo, smo vedeli, da je avto po vseh prevozih potreboval temeljito čiščenje. Oče ga je nežno pobožal po strehi in ga odpeljal do bližnje avtopralnice.