Ležišče

Moje prvo ležišče na planinski koči

Posted on by Bajker

Prvi dan tridnevnega pohoda po naših gorah. Po današnji več urni hoji se počasi približujemo planinski koči, kjer bomo prespali in naslednji dan nadaljevali pot na vrh naše najvišje gore.

Za nami je osem ure utrujajoče vendar prijetne hoje. Temperature so presenetljivo visoke za ta letni čas, ko me je v preteklosti že znal presenetiti sneg. Nočitev smo v naprej rezervirali, tudi za naslednja dva dni, vendar na drugih planinskih kočah. Rezervirali smo sobe, kjer je ležišče neprimerno boljše kot v skupnih spalnicah kjer so pogradi, na njih pa stare vojaške žimnice. Cena nočitve je bila zato malček višja, pa vendar ni bila omembe vredna v primerjavi s tem, da bomo imeli vsak svoje ležišče, brez drenjanja na posteljah. Kvalitetno ležišče je nujno potrebno, da se bomo lahko naspali in spočili za naslednje podvige. Še zadnji vzpon in že zagledamo sleme strehe planinskega doma. Končno. Smo kar utrujeni od ne pretežke poti, vročina je naredila svoje.

Prvi vstopu v velik prostor planinskega doma, najdemo še eno prosto mizo, tam v kotu ob oknu, kjer je lep pogled na gore v okolici in pa dolino pod nami, s katere smo začeli to naše tridnevno potepanje. Naše punce so posedle, moški pa smo kar za točilnim pultom zvrnili vsak svoj kozarček hladnega piva, potem pa prisedli k mizi. Preoblečemo prepotene majice, povečerjamo in se odpravimo v naše sobe. Zjutraj bo potrebno zgodaj vstati, tako, ko se bo začelo svitati moramo biti pripravljeni za na pot, ki bo drugačna od današnje, sam vzpon na vrh zahteva kar nekaj planinskih izkušenj, to ni več sprehod, je potrebno biti previden.

Moje prvo ležišče na planinski koči

Moje ležišče je že pripravljeno, brez tuširanja, samo umivanje obraza in rok v majhnem umivalniku in že se spravim pod debelo odejo, noči so tukaj na dva tisoč metrih kar hladne, kljub vročini čet dan se temperatura spusti skoraj do ničle.

Kaj danes pomeni dobro ležišče, da se človek lahko kvalitetno naspi

Posted on by Bajker

Spominjam se, ko sem rodila, da sem še kako vedela, da se nekaj časa ne bom naspala in da ni to odvisno od tega, ali imam slabo ali dobro ležišče, ker bo moj otrok zahteval svoj čas. Ni mi bilo naporno, uživala sem v materinstvu in prav nič me to ni utrudilo, da sem se ponoči prebujala. 

Ko sedaj tako razmišljam za nazaj, se mi zdi, da se mama enostavno na materinstvo pripravi in na vse neprespane noči, tako jih sprejme in potem ji to ni težko. Mene je začelo matrati kasneje, ko je bil sin starejši, ko je imel tam okoli 9 let in ni in ni hotel spati sam. Takrat mi ni pomagalo nobeno ležišče, ker se je sin ponoči prebujal in hodil na wc. Tisto obdobje mi je bilo grozno, ker sem prav čutila, kako potrebujem spanec, a ga nisem mogla imeti. 

Povrhu tega, pa je moj spanec že bil tako rahel, da me je zbudilo čisto vse, vsak najmanjši ropot, smrčanje, zapiranje vrat……..

To je bilo zame najslabše obdobje, moje ležišče je bilo super, spati pa nisem mogla. Neprespane noči so se nabirale in jaz sem postala čez dan utrujena in brez energije. Takrat pa sem vedela, da moram ukrepati in tako sem se odločila, da prosim moža, da bo nekaj časa spal z otrokom, jaz pa sem se preselila v drugo sobo. Tam ležišče ni bilo tako kvalitetno, kot v spalnici in jaz sem vseeno spala celo noč. Včasih se mi zdi, da se še premaknila nisem. Ni mi bilo pomembno ležišče, samo da sem jaz imela mir in da sem se lahko naspala. Še danes vem, da sem rabila 4 takšne noči, ker sem prav čutila, kako se mi je povrnila energija. 

No, pa ni vedno za spanje najpomembnejše ležišče, tudi tišina in mir sta potrebna.