Spominjam se, ko sem rodila, da sem še kako vedela, da se nekaj časa ne bom naspala in da ni to odvisno od tega, ali imam slabo ali dobro ležišče, ker bo moj otrok zahteval svoj čas. Ni mi bilo naporno, uživala sem v materinstvu in prav nič me to ni utrudilo, da sem se ponoči prebujala.
Ko sedaj tako razmišljam za nazaj, se mi zdi, da se mama enostavno na materinstvo pripravi in na vse neprespane noči, tako jih sprejme in potem ji to ni težko. Mene je začelo matrati kasneje, ko je bil sin starejši, ko je imel tam okoli 9 let in ni in ni hotel spati sam. Takrat mi ni pomagalo nobeno ležišče, ker se je sin ponoči prebujal in hodil na wc. Tisto obdobje mi je bilo grozno, ker sem prav čutila, kako potrebujem spanec, a ga nisem mogla imeti.
Povrhu tega, pa je moj spanec že bil tako rahel, da me je zbudilo čisto vse, vsak najmanjši ropot, smrčanje, zapiranje vrat……..
To je bilo zame najslabše obdobje, moje ležišče je bilo super, spati pa nisem mogla. Neprespane noči so se nabirale in jaz sem postala čez dan utrujena in brez energije. Takrat pa sem vedela, da moram ukrepati in tako sem se odločila, da prosim moža, da bo nekaj časa spal z otrokom, jaz pa sem se preselila v drugo sobo. Tam ležišče ni bilo tako kvalitetno, kot v spalnici in jaz sem vseeno spala celo noč. Včasih se mi zdi, da se še premaknila nisem. Ni mi bilo pomembno ležišče, samo da sem jaz imela mir in da sem se lahko naspala. Še danes vem, da sem rabila 4 takšne noči, ker sem prav čutila, kako se mi je povrnila energija.
No, pa ni vedno za spanje najpomembnejše ležišče, tudi tišina in mir sta potrebna.